Sistem ločenega vodenja prihodkov in odhodkov iz opravljanja dejavnosti javne službe in iz opravljanja tržne dejavnosti

Razčlenjevanje in merjenje prihodkov je opredeljeno tako v samem Zakonu o računovodstvu, kot v Pravilniku o razčlenjevanju in merjenju prihodkov in odhodkov pravnih oseb javnega prava.
Pravne osebe javnega prava razčlenjujejo prihodke na podlagi enotnega kontnega načrta, ki ga s podzakonskim predpisom (Pravilnik o enotnem kontnem načrtu za proračun, proračunske uporabnike in druge osebe javnega prava) določi minister pristojen za finance.

Posredni proračunski uporabniki priznavajo prihodek po načelu fakturirane (zaračunane) prodaje.

Pri izkazovanju prihodkov in odhodkov morajo posredni proračunski uporabniki upoštevati določbe 16. in 17. člena Zakona o računovodstvu, saj so dolžni prihodke izkazovati po vrstah in namenih iz naslova opravljanja javne službe, iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu in drugih virov, odhodke pa glede na dejavnost na katero se nanašajo (dejavnost javne službe, ustvarjanje prihodkov na trgu).

Stroškovna mesta in nosilci

Navedeno pomeni, da za posamezne vrste prihodkov vzpostavimo analitične evidence s podrobnim analitičnim kontnim načrtom oziroma oblikujemo stroškovna mesta in stroškovne nosilce.

Analitične evidence

Posamezni NPU je dolžan za spremljanje prihodkov iz naslova lastne dejavnosti v okviru knjigovodstva voditi posebno evidenco. To mu omogočajo pod-konti enotnega kontnega načrta v okviru podskupine 713-prihodki od prodaje blaga in storitev. V enotnem kontnem načrtu je določenih dovolj skupin pod-kontov, tako da je možno spremljati izid poslovanja tudi za posamezno vrsto lastne dejavnosti. Prav zaradi tega pa morajo biti knjigovodske listine, ki se nanašajo na lastno dejavnost označene tako, da je iz njih nedvoumno razvidno, na kaj se nanašajo.

Ločeno evidentiranje se zagotavlja tudi s stroškovnim računovodstvom, s katerim se zagotavlja vodenje stroškov po SM in dejavnostih.

Stroškovno računovodstvo

Za ločeno evidentiranje prihodkov lahko proračunski uporabniki vzpostavijo tudi sistem stroškovnega računovodstva. Stroškovno mesto lahko opredelimo kot funkcijsko (stroški po poslovnih funkcijah kadrovanja, nabave, financiranja, izvajanja dejavnosti, prodaje, itd..), prostorsko ali kako drugače opredeljeno enoto v javnem zavodu, zaradi poslovanja katere so nastajali stroški.

Z ugotavljanjem stroškov po stroškovnih mestih je omogočeno:
•    lažje ugotavljanje stroškov po posameznih dejavnostih,
•    ugotavljanje povzročitelja stroška,
•    določitev višine in vrste stroška.

Vse to pa omogoča zniževanje stroškov. Pri poslovanju imamo neposredna in splošna stroškovna mesta. Splošne stroške razporejamo na posamezna neposredna stroškovna mesta na osnovi sodil.

Prenos splošnih stroškov na neposredna stroškovna mesta omogoča ugotovitev skupnih stroškov, ki nastanejo pri izvajanju neke storitve.

Neposredni in splošni stroški

Neposredni stroški so stroški, ki jih lahko neposredno pripišemo določeni storitvi. Razdelimo jih lahko na:
•    neposredne materialne stroške,
•    neposredne stroške storitev,
•    neposredne stroške dela in,
•    občasno neposredne stroške amortizacije.

Posredni stroški so stroški, ki jih ne moremo neposredno pripisati določeni storitvi, saj se običajno nanašajo na vrsto storitev oziroma tako na dejavnost javne službe, kot na tržno dejavnost.

Splošni stroški so stroški čiščenja, ogrevanja, razsvetljave, drobnega inventarja, zavarovanja, določeni osebni dohodki (npr. računovodstva, kuhinje, itd..)
Splošna metoda za razporejanje posrednih stroškov po stroškovnih mestih so ključi.

Ključ je razmerje med posrednimi stroški in neko osnovo za razporejanje teh stroškov.

Možne osnove ločimo na fizične; kot npr. porabljeno števil ur direktnega dela, površina objekta,itd.. ter vrednostne, kot npr. vsi neposredni stroški, osebni dohodki, prodajna vrednost storitev, itd..

Ključ = posredni stroški/osnova x 100 

Ključ nam pove, kolikšen odstotek posrednih stroškov se razporedi na določeno SM.